7. aprila 2022 smo obeležili 30. obletnico vzpostavljenih diplomatskih odnosov med Slovenijo in Združenimi državami Amerike. V tem času se je zgodilo veliko zgodovinskih dogodkov, ki so prispevali k razvoju tesnejšega sodelovanja med Republiko Slovenijo in Združenimi državami Amerike. Skupina prijateljstva in sodelovanja z ZDA se je odločila, da pripravi tri intervjuje z osebami, tesno povezanimi z ZDA in s Slovenijo preko različnih strokovnih področij (diplomacija, gospodarstvo in kultura).
Dr. Bonutti je bil v času osamosvajanja Slovenije kot predstavnik Primorskega kluba v Clevelandu zelo aktiven član Odbora ameriških Slovencev, bil pa je tudi prvi častni konzul Republike Slovenije v Clevelandu. Za stike med tamkajšnjo slovensko skupnostjo in matično domovino je skrbel vse do leta 1998, ko je bil imenovan za veleposlanika Republike Slovenije pri Svetem sedežu.
Kako se spominjate vašega prihoda v ZDA? Kakšen je bil takrat položaj Slovencev v ZDA?
Ko sva se z ženo leta 1951 preselila v Cleveland, so bile tam že zelo močne slovenske naselbine. Tu je bil center slovenskih naselbin v Ameriki. Najpomembnejša je bila v predelu Saint Claire, ki je čisto v središču mesta. Tam je bilo vse kar človek potrebuje – slovenske banke, zdravniki, trgovine, angleščine pa sploh nisi potreboval! Prirejalo se je celo opere v slovenščini. Danes tega seveda ni več.
Imam zanimivo anekdoto, ki lepo ponazori, kako in zakaj je prišlo do izgube slovenske identitete. Naš sosed v Clevelandu je imel trgovino avtov, ki se je imenovala Mr. Rich Automobiles. Ko nam je povedal, da je Slovenec, sem ga vprašal, kako Slovenec, če ima angleški priimek. Odvrnil je, da ko so njegovi starši prišli v New York z ladjo, so ga vprašali kako se kliče in je odgovoril: »Gospodarič«. Kako se to napiše, so ga vprašali. Da ni bilo zmede so ga zapisali kar kot Mr. Rich.
Kako pa so se te naselbine vzpostavile?
Slovenci, ki so migrirali v ZDA po prvi svetovni vojni, so bili med najrevnejšimi migranti. Velika večina ni imela več kot 3 let osnovne šole za sabo, kar je pomenilo, da so dobili najmanj plačana dela, večinoma v rudnikih premoga. Delali so po 10 ur na dan, vsak dan v tednu, tudi za vikend, za 60 centov na uro. Potem pa so se na federalni ravni vzpostavili sindikati in so se zadeve precej izboljšale. Po drugi svetovni vojni, ko sem tudi jaz prišel v ZDA in delal v tovarni, je bila zlata doba za delavce. Tudi zaradi tega se je veliko Slovencev selilo v Cleveland. Delo sem dobil takoj, več problemov sem imel z iskanjem sobe. Takoj po vojni so se vračali tudi ameriški vojaki iz Evrope, ki so se želeli čimprej poročiti in ustvariti družino. Zato so poleg Clevelanda zgradili novo mesto – Parma Heights, saj se jih je veliko vračalo prav iz Italije.
Slovenci pa so imeli svoje naselbine v Clevelandu že v 19. stoletju. Tu so si zgradili tudi 4 cerkve, vsaka je pokrivala svojo župnijo. Ob šoli, ki so jo zgradili ob cerkvi v Saint Clairu, so postavili napis: »Primorci hočejo, da se ohrani slovenščina!«, ki je še do danes ohranjen. Danes se v slovenščini na žalost ne poučuje več, nekaj časa pa je delovala sobotna šola, v kateri se je bilo mogoče učiti slovenščine.
Na drugi strani pa je potrebno povedati, da je bila večina Slovencev, ki so migrirali v ZDA del delavskega razreda in posledično so simpatizirali z socialistično ideologijo. Bili so seveda demokrati, vendar so zagovarjali socialistične ideale. Okoli teh idealov so se tudi povezali in oblikovali t. i. bratske zveze. Najmočnejša je še danes aktivna. Ustvarili so si tudi narodne domove, ki so pomagali pri ohranjanju slovenščine in slovenske kulture.
Včasih je bila med tema dvema skupinama večja razlika, danes ni več tako. Katoliki imajo zborovanja v delavskih domovih, voditelji bratskih zvez pa pošiljali svoje otroke v katoliške šole. Čeprav se je na trenutke zdelo vse zmešano, so Slovenci v Clevelandu znali preseči razlike in se poenotiti glede tega, kar je bilo obema skupinama pomembno – ohranjanje slovenske kulture.
So bile tudi druge narodne manjšine tako dobro organizirane?
Tudi druge narodnosti so bile zelo prisotne. V Clevelandu je takrat živelo 70 različnih narodnosti, ki so bile organizirane. Med drugim sem ustanovil tudi Center za etnične študije, s katerim smo izdali kar 20 knjig o pomembnejših narodnostih skupinah, ki so imeli vsaj 40.000 članov. Slovenci so jih takrat imeli kar 60.000! Sodelovali smo z Belorusi, Irci, Madžari… Počasi pa so te skupnosti izumrle. Največ so na primer izgubili Nemci – Cleveland je bilo tako rekoč nemško mesto. Ti si niso zgradili samo svoje naselbine, temveč so imeli tudi svoja podjetja, velike tovarne, bili so zelo uspešni, še posebej na področju proizvodnje motorjev. Tudi italijanske naselbine niso to kar so bile. Ljudje v Clevelandu ne govorijo več italijansko.
Vsi pa so si želeli, da bi Slovenija nekega dne postala neodvisna – ne samo Slovenci, tudi ostali narodi in Slovenci v Clevelandu smo si zanje želeli enako. Ko je končno prišlo do osamosvojitve, smo to dojemali kot čudež! Tudi vse druge narodne skupnosti v Clevelandu so uživale. »Allen Slowenien,« so na primer vpili Nemci.
Nekje sem prebral, da ste v Clevelandu poučevali italijanščino tudi osebe iz zelo znane ameriške družine?
Drži. Poučeval sem vnukinje znamenitega Rockefellerja, ker so si zaželele iti v Evropo na počitnice. Rockefeller je odrastel in živel v Clevelandu in z njegovo dejavnostjo oz. z odkritjem nafte je Cleveland tudi doživel višek svoje moči.
Več kot 30 let ste poučevali na številnih ameriških univerzah, največ na univerzi Cleveland State, kjer ste prejeli tudi naziv zaslužnega profesorja. Kako se spominjate tega obdobja?
Začel sem na dekliškem kolidžu Notre Dame, hkrati pa sem, zato da sem lahko preskrbel mlado družino, predaval tudi na univerzah Kent State, Ohio State in John Carrol. Za tem sem dobil mesto na univerzi Cleveland State, kjer sem poučeval skoraj 30 let in tu so mi podelili tudi naziv zaslužnega profesorja.
V času svojega poučevanja sem pomagal tudi pri izmenjavi med Clevelandsko univerzo in Ekonomsko fakulteto. Dva asistenta sta iz Clevelanda prišla v Ljubljano, organizirani pa so bili tudi obiski slovenskih profesorjev v Clevelandu. Prav tako smo organizirali poletni program za mlade poslovneže na naši poslovni šoli v Clevelandu.
Danes imamo v ZDA veliko odličnih slovenskih profesorjev. Prve ženske, ki so študirale na ameriških univerzah so bile Slovenke! Prva ženska, ki je bila podpredsednica Centralne federalne banke, je bila Slovenka iz Clevelanda!
Dejavni ste pa bili tudi na političnem in diplomatskem področju. Kako je to izgledalo za predstavnike narodne manjšine?
Cleveland je mesto, ki je največ naredilo za etnične skupnosti. Omogočilo se je politično udejstvovanje njihovih pripadnikov tudi na federalni ravni. Slovenci so se udejanjali na ravni državne, mestne in lokalne politike. Večina jih je bila del Demokratske stranke, saj so bili, tudi tisti, ki so recimo prihajali iz Avstrije, bolj socialistično usmerjeni.
Imeli smo res izjemno sposobne politike. Frank Lausche je bil zagotovo takšen primer. Bil je zgled ostalim, tudi drugim narodnostim, imel je naraven dar za impromptu govore, ki so navduševali ljudi. Ni bil samo slovenski kandidat, temveč je bil predstavnik tudi ostalih etničnih skupin. Za njim je prišel George Voinovich, prav tako izjemen človek, pošten, da mu ni enakega. Ko je končal svoj županski mandat, je kandidiral za guvernerja zvezne države Ohio in zmagal z veliko večino. Kako je mogoče, da so iz tako majhne države, kot je Slovenija, prihajali tako uspešni ljudje? Bili so veliki narodnjaki za Slovenijo in za Ameriko. Bili so hkrati idealisti in realisti.
Ko se je Voinovich odločil za župana Clevelanda, me je vprašal, če bi bil v njegovi administraciji. Zaprosil je univerzo, če mi lahko dovolijo delo za polovični delovni čas, da bi lahko delal tudi v njegovi administraciji.
Ste zadovoljni s trenutnimi slovensko-ameriškimi odnosi?
Ni dvoma o tem, da so slovensko-ameriški odnosi dobri. Jaz sem bil slovenski konzul v Clevelandu, ker pa sem bil ameriški državljan, sem bil častni konzul. Povsod sem imel odprta vrata. V mojem času pa je bilo premalo podpore, premalo financiranja. Moram reči, da nam je bila ameriška vlada vedno naklonjena, ker so imeli dobre slovenske predstavnike v kongresu. Slovenija si je ustvarila dobro ime v Ameriki tudi s tem, da je imela uspešne študente in pridne delavce. Tudi to je pomembno za odnose med državama.