Avtor: admin

  • Exploring the Willow Project in Alaska: An Interview with Voice of the Arctic Iñupiat

    As part of our ongoing efforts to shed light on important issues affecting the Arctic region, Globallis had the opportunity to interview representatives from Voice of the Arctic Iñupiat (VOICE). In this interview, we discuss VOICE’s support for the Willow Project, a proposed oil and gas development project in Alaska. We explore the organization’s stance on responsible resource development, the project’s potential impacts on the local environment and communities, and the role of Indigenous voices in shaping the future of the Arctic.


    To learn more about the Willow Project, listen to our podcast (in Slovenian) describing the project itself and the response of the local and Native people to this project titled Aljaska: od nafte do demokracije (Alaska: from oil to democracy). Available on all platforms. Click here!


    Could you tell us a little about yourself and your perspective on the Willow project? What does this project represent for you and how do you see it impacting your community?    

    In 2015, Voice of the Arctic Iñupiat (VOICE) was formed as a nonprofit corporation, to establish a unified voice for the Arctic Slope region and people. Our twenty-four member organizations work collaboratively to ensure the Arctic Slope’s collective voice is heard locally, regionally, and nationally. 

    VOICE serves to protect the interests of the Arctic Slope Iñupiat by providing local advocacy and engagement; promoting an understanding of the North Slope economy and encouraging culturally responsible development for economic sustainability; developing content to support activities that allow for protection of land, waters, and subsistence resources; and acting as an information bridge between outside organizations and the Arctic Slope. 

    The Willow Project represents the long-term economic wellbeing of the North Slope Iñupiat. The project ensures a viable future for our communities, generating economic stability for generations to come, and advancing our self-determination as Alaska Natives. Willow is estimated to generate hundreds of direct jobs, thousands of construction jobs, a multitude of contracting opportunities for Native-owned businesses, and approximately $6 billion from federal royalties and local and state taxes. For our North Slope communities, the more than $1 billion in property taxes paid to the North Slope Borough will help to provide basic, yet essential, services like education, police, fire protection, and it will further stimulate our local economy by creating new job opportunities supporting these important services. Willow is also projected to add $2.5 billion to the NPR-A Impact Mitigation Grant Program, which will support social services, youth programs, civic facilities, and more in our communities.  

    As members of Native peoples, what factors or considerations have led you to support the implementation of the Willow project?   

    As discussed above, the economic benefits to the North Slope region are enormous. We live in one of the most remote parts of the country, faced with limited economic opportunity and high rates of inflation. Without this project, our communities could face the very real possibility of having to vacate the lands we have inhabited for more than 10,000 years. 

    Willow has been designed to protect our traditional subsistence activities while providing economic opportunities to participate in the modern, cash-based economy. Iñupiat communities played an important part in the design of the project by participating in over 25 public meetings and making our voices heard during the 215 days of public comment on Willow. The result is a meticulously planned project that will coexist with our traditions.  

    Furthermore, the Willow Project offers an important opportunity for the United States to seize its energy independence and serve as a climate leader. President Biden has publicly stated that the United States will require oil for at least another decade, if not longer. If we require this resource, then there is no better place to secure it than Alaska, where the project will be held to more robust labor and environmental standards than energy produced by foreign providers, like Venezuela, Russia, or Saudi Arabia. 

    How do you anticipate the implementation of the Willow project will impact the lives of Indigenous peoples in the region, particularly with regard to job opportunities and the possibility of an imported workforce?    

    The Willow Project will have an undeniably positive impact on our communities. The project is projected to generate hundreds of direct job opportunities and thousands of construction jobs for our region, as well as contracting opportunities for native-owned businesses. Meanwhile, the tax revenue generated by Willow and paid to the North Slope Borough – the largest employer in the North Slope Region – will create many new job opportunities to support an expanded suite of essential services supporting our communities. 

    How do you respond to critics who question the compatibility of the Willow project with Indigenous peoples’ rights and interests, particularly in light of the advocacy efforts of other organizations on behalf of Native communities? 

    We urge outside activists to listen to Alaska Native voices, the vast majority of whom are in support of the Willow Project.  

    We know our lands and our communities better than anyone, and we know that resource development and our subsistence way of life are not mutually exclusive. Responsible resource development has taken place for over 50 years with the inclusion and engagement of North Slope Iñupiat. It exemplifies a positive model of cultural, economic, and ecological interdependence. 

    Understanding and embracing that interdependence is paramount to the longevity of North Slope Iñupiaq culture and traditions. We understand the complexities of Willow, but also know that the project will make it possible for our community to continue our traditions while reinforcing the economic foundation of our region for decades to come.      

    We know that Willow can coexist with our traditions and would not support it otherwise. It is also of utmost importance that we, Alaska Natives who have resided continuously on the North Slope for more than 10,000 years, are able to drive the success of our communities for generations to come. The economic benefits derived from Willow will go far in advancing Iñupiat self-determination. 

    In your opinion, what role should Native peoples play in the decision-making process around the Willow project?    

    Alaska’s North Slope Iñupiat should – and ultimately did – play an important role in the process around Willow, despite the best efforts of outside groups to co-opt or drown out our voices. Throughout the lifecycle of this project, VOICE has worked tirelessly to empower our communities and advance the self-determination of our people.  

    Ultimately, we are thankful to President Biden and his administration for moving the project forward, and to the bipartisan Alaska congressional delegation, Alaska Native and labor leaders, and others who listened to and amplified the voices of the North Slope Iñupiat. 

    What specific measures are being taken to ensure that the benefits of the Willow project are shared equitably among all stakeholders, including Indigenous peoples?    

    The benefits of Willow for Alaska Native people have been carefully considered to ensure positive impact for our region. Of the thousands of construction jobs needed to build the project infrastructure, many will be filled by locals, who are almost entirely Alaska Native. The project also creates large-scale revenue opportunities for locally owned businesses, most of which are owned and operated by those native to the region.  

    Additionally, the tax revenue generated by Willow for the North Slope Borough will be utilized to provide and maintain basic services for our people and communities, such as education, police, fire protection, and more. Willow is also projected to add $2.5 billion to the NPR-A Impact Mitigation Grant Program, which already provides direct benefits to our people in the form of social services, youth programs, civic facilities, and more.   

    What message would you like to convey to those who are opposed to the Willow project, particularly with regard to the potential benefits for Indigenous peoples and their communities?    

    We urge them to listen to Alaska Native voices. The Willow Project has been designed to be compatible with our communities and culture, in the ancestral homelands we have inhabited for over 10,000 years. The project’s economic benefits will help secure our communities’ future on the North Slope, allowing us to continue practicing and strengthening our traditions for generations to come. Without this project, we would face an economic setback that could threaten our ability to remain on the North Slope and continue the rich Iñupiat culture.   

    How do you ensure that your voices are heard in regards to the Willow project, and are there any platforms or mechanisms available for you to express your opinions and perspectives? Do you feel that your feedback and concerns are taken seriously and properly addressed?  

    We ensure our communities are heard by speaking with a unified voice on issues that affect the North Slope region. And we will continue to do so, in the best interests of our communities, to ensure the perspectives of Alaska’s North Slope Iñupiat are respected.  

    Like most organizations, we make use of modern platforms, including Twitter (@VOICE_Arctic), Facebook (Voice of the Arctic Inupait), and a website (voiceofthearcticinupiat.org). We also regularly engage with local, state, national, and international press and publish written opinion pieces to make sure that our perspective reaches the broadest possible audience. 

    We are pleased with the outcome of the Willow Project’s Final Record of Decision and feel our voices were heard by the Biden administration. However, there is still work to be done to guarantee that the promise of the Willow Project becomes reality. As the project progresses, we urge Americans and international followers to observe this simple fact: the North Slope is overwhelmingly in support of Willow. 

    We would like to express our sincere thanks to the team at VOICE for taking the time to share their valuable insights with us. Their contributions to the conversation are greatly appreciated, and have provided a deeper understanding of this complex and important issue.

    Hana Mohar

    Katja Slapar Ljubutin

  • Kolumna: Grenlandskim Inuitkam kršena pravica do telesne nedotakljivosti

    Ta članek spremlja podcast Grenlandija – Vredna strateškega nakupa. Na voljo na vseh platformah preko te povezave!


    Inuiti so skupina staroselskih ljudstev, ki tradicionalno naseljujejo arktične regije Severne Amerike, Grenlandije in Rusije. Imajo bogato kulturno dediščino in močno povezanost s kopnim in morjem. Skozi zgodovino so se soočali z mnogimi kršitvami človekovih pravic, vključno s diskriminacijo, marginalizacijo in izgubo svojih tradicionalnih zemljišč in virov. V zadnjih letih pa se žal morajo ukvarjati s številnimi izzivi, povezanimi s podnebnimi spremembami, gospodarskim razvojem ter ohranjanjem svoje kulture in načina življenja. Številne inuitske skupnosti se nahajajo na oddaljenih območjih, zaradi česar je dostop do osnovnih storitev in virov težak. Podnebne spremembe so pomembno vplivale tudi na Arktiko, saj so prizadele populacije divjih živali in spremenile tradicionalne vzorce lova in ribolova Inuitov.

    Ko sem brala o Grenlandiji sem naletela na članek, ki je govoril o mladnih ženskah, ki jim je danska oblast brez privolitve vstavila materični vložek. Članek me je presentetil, ker še nikoli nisem slisala za kaj takšnega. V nadaljevanju se bom poglobila v to temo, v upanju, da čim več ljudi ozavestim o teh dejanjih.

    V sedemdesetih letih prejšnega stoletja je prišlo do grozovitega škandala, ki pa je bil razkrit šele leto dni nazaj. Leta 2022 se je začela skupna preiskava med Dansko in Grenlandijo glede kontracepcijskih praks, ki so jih danski zdravniki vrsto let izvajali na grenlandskih Inuitkah.  Zdravniki so v 60. in 70. letih tisočim inuitskim dekletom in ženskam vstavili maternični vložek (ali IUD), poudarim … neprostovoljno. Večina teh mladih deklet, ki so bile stare komaj 12 let, se sploh niso vedele, kaj sploh to je. Danes prihajajo na plano zgodbe teh žensk, ki so imele zaradi tega celo življenje mnoge zdravstvene težave, psihične brazgotine, ki se ne bodo nikoli zacelile in da sploh ne govorimo, da so jim bile kršene temeljne človekove pravice. Teh žensk ni nihče vprašal, ali bi želele jemati kakršno koli obliko kontracepcije, namesto tega so jih samo poslali k zdravniku, ki jim je vstavil materični vložek. To je majhna napravica v obliki črke T, ki se jo vstavi v maternico za preprečevanje nosečnosti. Ta oblika kontracepcije danes ni več med priljubljenimi izbirami, saj ima veliko stranskih učinkov, lahko povzroči veliko nelagodja in celo probleme s plodnostjo. 

    Nedavni podcast z naslovom Spiralkampagnen (kampanja za vstavljanje spirale) je odkril zapise, ki zatrjujejo, da je bilo med letoma 1966 in 1970 v Grenlandiji vstavljenih do 4.500 IUD, kar pomeni približno polovici vseh plodnim ženskam. Postopki so se vendarle nadaljevali vse do sredine 70. let. Program je bil leta 1970 spremenjen, ko so danske oblasti ugotovile, da brez dovoljenja staršev ne smejo govoriti s puncami, mlajšimi od 18 let, o kontracepciji. Sprememba zakona tistega leta je znižala najnižjo starost na 15 let, dokumenti pa kažejo, da je bila grenlandska zakonodajna oblast seznanjena s strokovno oceno zdravnikov, da sprememba omogoča vstavitev IUD dekletom med 15. in 18. letom brez dovoljenja staršev. Enako velja za deklice, mlajše od 15 let, ki so bile noseče. 

    Na sliki je Naja Lyberth. Bila je stara komaj 13 let, ko so ji brez njenega soglasja ali soglasja njenih staršev vstavili IUD. Vstavljanje materičnega vložka je opisala, kot da bi jo zabadala z nožem večkrat zapored. Že več kot 40 let išče ljudi, ki bi ji lahko odgovorili na njena vprašanja. Sama je bila zelo presenečena, da ni edina žrtev, vendar da se je to dogajalo tudi več tisoč ženskam. Naja spada pod generacijo travmatiziranih žensk na Greenlandiji. Izrazila je, da se počuti, kot da ni bila samo Grenlandija kolonizirana, temveč tudi telesa vseh zlorabljenih žensk. Zdaj želi najti odgovore in izkoristiti svoj glas, da lahko pove svojo zgodbo. 

    Za Aki-Matildo Høegh-Dam kampanja prisilnega vstavljanja kontracepcijskih materičnih vložkov “meji na genocid”.

    ODNOS DANSKE IN GRENLANDIJE

    Grenlandija je samoupravno ozemlje Danske in je pod danskim nadzorom že od 18. stoletja. Od začetka je bilo razmerje med Dansko in Grenlandijo polno kontroverznosti in napetosti, vključno z vprašanji kolonializma, kulturne asimilacije in izkoriščanja virov. V zadnjih letih se Danska sooča s kritikami zaradi svojega ravnanja do Grenlandcev, vključno z obravnavo okoljskih vprašanj, gospodarskega razvoja in politične avtonomije. Poleg tega so bile izražene skrbi glede vpliva danskih politik na zdravje in dobrobit grenlandskih skupnosti. Grenlandska komisija za človekove pravice skupaj z institutom za človekove pravice s sedežem v Københavnu zdaj poziva Dansko, naj razkrije celotne podrobnosti programa in se odloči, ali naj se ženskam podeli opravičilo na enaki ravni kot drugim skupinam v Danski in na Grenlandiji, ki so bile žrtve krivic države. Ena od teh skupin je nedavno prejela popolno opravičilo danskega premierja za odvzem otrok od staršev v 50. letih – v nekaterih primerih na lažnih predlogih – in jih preselila v Dansko, kjer so obiskovali danske šole. Večina se jih je načrtovano vrnila na Grenlandijo, vendar jim ni bilo dovoljeno, da se pridružijo svojim družinam, in mnogi so trpeli dolgoročne psihološke učinke. S tem najnovejšim odkritjem grenlandska komisija za človekove pravice poziva danske uradnike, naj preiščejo arhive države in odkrijejo morebitna druga kršenja obveznosti Danske, da zaščiti pravice grenlandske staroselske skupnosti. Odnos med Grenladnijo in Dansko je zelo zapleten. Bolj, ko ga preizkuješ, bolj ugotoviš, kako toksičen pravzaprav je. Poleg krštive do samodoločbe teh mladih ženske je še na stotine drugih primerov, kako je Danska ne samo kršila osnove človekove pravice, temveč tudi diskriminirala grenlandske staroselske skupnosti. 

    Odnos med Dansko in Grenlandijo bo verjetno oblikovalo več dejavnikov, vključno z gospodarskim razvojem, okoljskimi vprašanji, politično avtonomijo in kulturno identiteto. Lahko se pojavijo priložnosti za povečano sodelovanje in sodelovanje med Dansko in Grenlandijo na področjih, kot so upravljanje virov, blaženje podnebnih sprememb in ohranjanje kulture. Vendar se lahko pojavijo tudi izzivi in napetosti, še posebej okrog vprašanj suverenosti in samoodločbe. Prihodnost odnosa med Dansko in Grenlandijo bo odvisna od kompleksnega prepleta ekonomskih, političnih, socialnih in kulturnih dejavnikov, zato je težko z gotovostjo napovedati, kako se bo razvijal v prihodnjih letih. Kako bi pa izgledala prihodnost Grenlandije, če bi se osamosvojila od Danske, pa je aktualno politično vprašanje v obeh državah. 

    Sama bi izpostavila, da je morda malo nenavadno, da se je preiskava začela šele lani. Preiskava teh odvratnih dejanj naj bi trajala 2 leti. Čas se žal ne more zavrteti nazaj in te žrtve bodo morale do konca svojega življenja živeti s tem zavedanjem, da so bile kršene njene osnovne človekove pravice in da so moški menili, da imajo pravico odločati o takšnih zadevah. Ženske imajo pravico, da lahko njihove zgodbe končno pridejo na dan, vendar ali bo pravica roke dosegla zdravnike, ki bi morali odgovarjati za svoja kruta dejanja je pa vprašanje, ki bo morda  dobilo odgovor šele čez leto dni.  

    Eva Mahne                       

    Vas zanima več? Nadaljnje branje in ogled:

  • Prispevek: Vpliv podnebnih sprememb na preteklost, sedanjost in prihodnost Grenlandije

    Ta članek spremlja podcast Grenlandija – Vredna strateškega nakupa. Na voljo na vseh platformah preko te povezave!


    Podnebne spremembe vplivajo na celoten svet, najbolj pa so vidne na območjih večnega ledu, kjer se ta neizmerno hitro topi in tako drastično vpliva na tamkajšnje prebivalce. Eno izmed takih območij je Grenlandija, ki se skozi zadnja tri desetletja segreva dvakrat hitreje kot preostanek sveta, pri čemer nastaja nepopravljiva škoda, ki spreminja tudi življenja tamkajšnjih prebivalcev.

    V začetku 80-ih je vpliv globalnega segrevanja postal viden na Grenlandiji, saj se je vsako poletje stalilo okoli 400 milijard ton ledu. Do leta 2000 so stopljeni led pozimi nadomestile nove snežne padavine, po letu 2000 pa se je ledena plošča začela trajno manjšati. Ledeniki so se od leta 1985 premaknili za 3 kilometre, kar je povzročilo še večjo izpostavljenost toplejšim morjem, ki posledično vplivajo na hitrejše taljenje ledu. Lanskoletne raziskave so odkrile nov razlog za hitrejše taljenje ledu – to je topel zrak, ki povzroči taljenje ledene plošče, ki se nato zlije v morje in razburka vodo, s čimer ta »turbulenca« pripomore k dvigovanju toplote iz globine oceana, ki nato segreje vodo, ko pride v stik z ledom. Znanstveniki so odkrili, da topel zrak igra glavno vlogo pri taljenju ledene plošče, saj bi bila brez segrevanja zraka škoda taljenja ledu zmanjšana za tretjino.

    Zaradi podnebnih sprememb se življenje na Grenlandiji iz leta v leto močno spreminja. Prebivalstvo naj bi do leta 2030 upadlo na 54.800 (leta 2017 je Grenlandija imela 57.713 prebivalcev), hkrati pa taljenje ledu tudi pozitivno vpliva na tamkajšnje gospodarstvo, saj postaja dostop do olja, plinov in mineralov vse lažji, na jugu se razvija kmetijstvo, odpirajo se nove plovne poti, kar pomeni nova delovna mesta in vstop na svetovni trg. Kljub temu pa podnebne spremembe pomenijo konec tradicionalnega življenjskega sloga, ki vključuje lov, kar bo prisililo ljudi v spremembe in modernizacijo. 

    Prebivalci, ki so se preživljali z lovom, morajo to opustiti, saj je s taljenjem ledene plošče sezona lovljenja na ledu za tri mesece krajša kot v preteklosti. Včasih so lovili po več tednov skupaj, zdaj pa lovijo zgolj po en dan, saj je okoli ledenih plošč preveč odprtega morja, ki ogroža lovce. Ti zato opuščajo lovljenje, saj je oskrba za lovske pse zelo draga in se preusmerjajo v ribolov. Ta se s segrevanjem oceana zelo razvija, saj prihajajo nove vrste rib, ki bodo še povečale možnost ulova. Ribe, ki so prilagojene hladnejšim morjem se tako pomikajo proti severu, na jug pa prihajajo ribe iz Atlantskega oceana, ki bodo dobro pripomogle h gospodarstvu Grenlandije. Domačini v globalnem segrevanju ne vidijo zgolj negativne plati, ampak tudi nove priložnosti ter nov vir zaslužka.

    Prilagajanje prebivalcev ni nič novega za Grenlandijo, saj se to dogaja že od leta 800 pr. n. št. Ob koncu prvega stoletja so na Grenlandijo prišli Skandinavci, ko je bila pokrajina še zelena in ne prekrita z ledom. Skandinavci so se tako poleti ukvarjali s kmetijstvom, ki jim je pomagalo preživeti dolge zime. Skozi čas so se poletja začela krajšati, dokler se pokrajina ni ohladila za 4 stopinje Celzija in leta 1500 popolnoma zamrznila skandinavsko postojanko. Raziskave kažejo, da so temperature na Grenlandiji skozi zgodovino nihale za kar 5,5 stopinj Celzija, kar je povzročilo menjavanje različnih ljudstev in stalno prilagajanje. Nekatera ljudstva so bila bolj prilagojena na mraz, kot na primer The Dorset, ki so z uporabo snežnih nožev, čevljev za sanke in drugih tehnologij preživeli dolge zime, drugi pa so bili navajeni na višje temperature kot na primer Skandinavci.

    Danes na Grenlandiji živijo Inuiti, ki so se priselili pred tisoč leti in trenutno doživljajo najhitrejše podnebe spremembe na svetu, kar jim omogoča daljšo kmetijsko sezono, odkriva nova naftna nahajališča ter pomeni potencialno finančno neodvisnost. Te spremembe jim po eni strani koristijo, a jih po drugi tudi omejujejo, saj jih prisilijo v spremembe življenjskega sloga. V zadnjih desetletjih so se morali prilagoditi socialnim, gospodarskim in kulturnim spremembam, saj jih je preplavila globalizacija, ki je posledica pohlepa po Grenlandskih naravnih virih. Problem postaja tudi potencialno izumrtje določenih živalskih vrst, ki predstavljajo pomemben del Inuitskih življenj in pa razvoj industrije, ki bo oškodovala pokrajino in domačine prisilila, da se iz nekaterih območij odselijo. 

    Ne smemo pozabiti, da taljenje ledene plošče ne vpliva zgolj na prebivalce Grenlandije, ampak na celoten svet. Trenutno mednarodna skupnost vidi veliko prednost v odpiranju novih plovnih poti in naftnih virov in se zato reševanju globalnega segrevanja ne posveča dovolj. Ne moremo vedeti, kaj se bo zgodilo, če se stopi celotna ledena plošča, ampak lahko zgolj predvidevamo, kakšne posledice bomo trpeli. Izrednega pomena je, da se zavedamo, da posledice ne bodo pozitivne in da jih bomo deležni vsi, hkrati pa bo takrat prepozno za ukrepanje in se bomo morali naučiti z njimi živeti, ne glede na to, kako slabe bodo.

    Daša Furman Oman

    Vas zanima več? Nadaljnje branje:

    1. Climate Change Adaptation in Greenland
    2. Climate Change Linked to Social Collapses in Greenland Since 800 B.C.
    3. The Greenland ice sheet has melted past the point of no return
    4. Greenland Is Disappearing Quickly, and Scientists Have Found a New Reason Why
    5. Greenland: the country set to cash in on climate change
    6. Climate Change In The Arctic: An Inuit Reality
  • By the (rising) waters of Svalbard

    Ta članek spremlja podcast o Svalbardu – Led in Sovjeti. Na voljo je na vseh platformah preko te povezave!


    Od severnega sija, do nam, Srednjeevropejcem, nevsakdanjih živalskih vrst, pa vse do ledenikov, ki človeku dajo vedeti – tu kraljuje mati narava. Vse to je daljna, hladna in skrivnostna Arktika.

    A kaj se zares skriva za tančico večnega ledu in snega? Tokrat odkrivamo najsevernejše otočje Norveške – Svalbard. Svalbard, prej tudi Spitzbergen – tako danes imenujemo le še osrednji otok – je od časa Svalbardske pogodbe iz l. 1920 suvereno območje Kraljevine Norveške. Pred tem je bila regija pojmovana kot terra nullius, tj. nikogaršnja zemlja. Danes (v dobesednem prevodu) »hladna brada« severa ni le idilična turistična destinacija, temveč tudi pestro okolje za raziskovanje vpliva okoljskih sprememb na Arktiki. Spekter sprememb je širok in zaobjame tako floro kot favno Severa – a tokrat se osredotočamo na taljenje svalbardskih ledenikov, na posledično rast morske gladine, ter na ključni vpliv le-tega na potencialno spremembo tamkajšnjih energetskih in geopolitičnih interesov.

    Človek je edino živo bitje, ki je sposobno uničiti lastno življenjsko okolje. Okoljske tematike so, kljub apatiji zaradi prekomerne izpostavljenosti ali zanikanju nekaterih zaradi raznih, večinoma znanstveno nepotrjenih, razlogov, še vedno relevantne. Znanstveniki in strokovnjaki s področja se strinjajo ob tezi, da se regija Svalbarda najhitreje segreva v globalnem smislu – nekateri viri celo navajajo povprečno višanje temperatur za 4° C v zadnjih petdesetih letih. Otočje naj bi od leta 1985 izgubilo kar 350 gigaton ledu – samo to postopno, a pospešujoče se taljenje je vplivalo na cel milimetrski dvig globalne morske gladine. Zveni zanemarljivo – a pravzaprav je povsem absurdno dejstvo, da arhipelag, katerega teritorij je le trikratnik slovenskega reliefa, vpliva na vseh 362 milijon kubičnih kilometrov morja Zemlje. In prav to je ključno pri razumevanju okoljskih sprememb – ne obstajajo v vakuumu, temveč sovplivajo z geopolitičnimi, varnostnimi, energetskimi in mnogimi drugimi faktorji na preoblikovanje sveta, kot ga poznamo.

    Na Svalbardu človeško izkoriščanje narave ni tuji pojav. V 16. stoletju je nizozemski popotnik zajadral proti Severu v upanju, da bi odkril krajšo pot do Daljnega vzhoda. Namesto bližnjice je naletel na čudeže Severnega morja in začelo se je obdobje nepremišljenega izkoriščanja naravnih virov območja. Glavni interes takratnih popotovanj je bil lov na vse, kar plava, predvsem pa na beluge, s ciljem izdelave mila iz njih (po zapisih bi naj bilo toliko belug, da plutje ni bilo mogoče brez zaletavanja vanje). Temu je sledilo odkritje glavnega energetskega vira otočja – premoga. Premogovništvo je bila prevladujoča komercialna dejavnost od ponovne naselitve Svalbarda v začetku 20. stoletja. V času prve svetovne vojne je bila ta proizvodnja ključnega pomena za Evropo. Izmed norveških rudnikov premoga obratuje danes le še eden, in sicer Rudnik 7 v kraju Adventdalen, a tudi ta z nedolgo nazaj podaljšanim časom delovanja do leta 2025. Če Svalbard preneha s premogovništvom, pomeni, da za lokalno gospodarstvo ostaneta le še turizem in raziskovanje. 

    Nizozemci niso bili edini, ki so si želeli koščka Svalbarda: nemške, francoske, angleške, danske in sovjetske sile so tekom zgodovine poskušale na otočju izoblikovati območje vpliva. Izmed vseh so slednji bili še najuspešnejši. Ruska federacija ima še danes v lasti rudnike podjetja Artikugol v treh svalbardskih mestih (Piramida oziroma Pyramiden, Grumant in Brantesburg – slednji še danes obratuje v omejenih kapacitetah. Otočje je pod suvereno oblastjo Norveške (kljub oddaljenosti in občasnim administrativnim trenjem), vendar Rusija vseeno ohranja prisotnost na območju. V Brantesburgu je zrasla tudi druga največja naselbina v celem otočju. Trenutno tam živi okoli 450 ukrajinskih in ruskih prebivalcev – kar je veliko, če upoštevamo, da je skupno prebivalstvo otočja okoli 2500. Kot zanimivost, Rusija ima v Brantesburgu še danes konzulat, ki je najsevernejše diplomatsko predstavništvo sveta.

    Rusko podjetje Artikugol posluje že od devetdesetih let z minusom – analitiki, med drugimi tudi nekdanji norveški veleposlanik v Rusiji, Øyvind Nordsletten, predivdevajo, da je financiranje prisotnosti podjetja le še strateška odločitev ohraniti svojo prisotnost na Arktiki in ne zaradi dejanske potrebe po surovinah Svalbarda. Svalbard se namreč nahaja na strateški lokaciji v arktični regiji, ki je v zadnjih letih zaradi taljenja polarnega ledu vse bolj pomembna, odpira namreč nove ladijske poti in olajšuje dostop do neizkoriščenih naravnih virov. Arktika kot celota ima ogromne zaloge nafte (okoli 90 milijard sodčkov) in tudi zemeljskega plina (47 bilijonov kubičnih metrov). Po ocenah Wall Street Journala se v Arktiki skrivajo redke zemeljske rudnine v vrednosti bilijona ameriških dolarjev. S perspektive energetske oskrbe, izkoriščanja kovin in elementov, ključnih za nacionalno obrambo ter za izdelavo elektronike za potrošnike, je taljenje ledenikov torej prej nova priložnost, kot skrb. Prav ti viri bodo po vsej verjetnosti v prihodnjih letih še kar izkoriščeni – kljub globalnim težnjam po prehodu k zelenim, obnovljivim virom energije.

    Vseeno, kot tudi vse v življenju (vsekakor pa v mednarodnih odnosih), situacija na Arktiki ni črno-bela. Leta 1996 so države Arktičnega kroga, to so Združene države Amerike, Kanada, Rusija, Danska, Norveška, Finska, Švedska in Islandija, z Deklaracijo iz Ottawe ustanovile mednarodno organizacijo Arktičnega sveta (Arctic Council) s ciljem ohranjanja flore in favne, sodelovanja na področju raziskovanja v Arktiki in okoljevarstva, zaščite pravic staroselskih prebivalcev in splošne koordinacije v regiji. Članice Sveta so v zadnjem letu zaradi vojne v Ukrajini bojkotirale predsedujočo Rusijo in sklicana srečanja. Trenja je težko spregledati; kljub dolgoletnemu stabilnemu sodelovanju lahko kriza v vzhodni Evropi sproži lavino neprijetnosti v Severnem morju. Po oceni nekaterih analitikov (na primer v članku Pauline Baudu) je širitev Nata v smer Arktike edini racionalni korak – fait accompili – glede na trenutno varnostno dilemo Evrope. To težnjo zavezništva potrjuje tudi sprejem Finske v Nato družino in pa želja Švedske po članstvu. Pri povečani prisotnosti v regiji je treba vendarle paziti – Arktika namreč ni ena koherentna celota. Primer Svalbarda potrjuje prav to – tu se namreč srečata Vzhod in Zahod zaradi prej omenjenih naselbin in podjetij prisotnih na otočju. Ne le to – v Svalbardski pogodbi (ki jo je med drugimi l. 1935 ratificirala tudi Rusija) je jasno začrtano, da uporaba Svalbarda za vojaške namene ni dovoljena. Ravnanje z arhipelagom s ciljem zagotavljanja varnosti mora biti torej temeljito premišljen.

    Spoznali smo skorajda spregledano potencialno točko žarišča – ne smemo pustiti Severa izpred oči. Taljenje ledenikov, eksponentno segrevanje, ključni naravni viri, unikatna geografska lokacija … Vse to in še več se skriva pod tančico ledu in snega na skrajnem severu Norveške – kjer odloča sveta trojica okoljevarstva, geopolitike in energetike. 

    To je Svalbard.

    Noémi Vegi

  • TEZA #014: dr. Niels Vlaanderen

    V sredo, 5. 4., je društvo Globallis sprejelo dr. Nielsa Vlaanderena, političnega svetovalca za upravljanje voda na nizozemskem Ministrstvu za infrastrukturo in vodo. Na gostujočem predavanju je v zgodnjih večernih urah predstavil in zagovarjal svojo tezo o pomembnosti vode za doseganje trajnostnih razvojnih ciljev in podnebnih ciljev. Teza je bila organizirana v sodelovanju s SPiS Beneluks.


    Po uvodnem nagovoru organizatorjev je gost uokviril svojo tezo s  širokim uvodom o vodi in njeni vlogi v našem ekosistemu. Zagovarjal je trditev, tj. “Tezo”: “Voda je svetovna skupna dobrina, ki je močno povezana z našimi gospodarstvi, družbami in ekosistemi, njeno varstvo pa bo odločilno za uspeh pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja in podnebnih sprememb.


    Po uvodnem pregledu se je še osredotočil na svojo rodno državo Nizozemsko in njihovem pristopu upravljanja z vodami. Kar je bilo še posebej zanimivo je bilo nadaljevanje govora o tem kako bi nizozemski sistem sodelovanja z državami v katerih voda izvirajo lahko aplicirali na druge dele sveta.
    Študentom je bil posebej všeč pregled mednarodne konference o vodah 2023 Organizacije združenih narodov, s katerim je občinstvu prikazal upanje, saj so se mnoge države tam zavezovale in obljubljale bolje ravnanje z našo neprecenljivo surovino. Med predavanjem je izpostavil, da kljub vse večji potrebi po vodi v vseh sektorjih našega gospodarstva in okolja le ta nima njej namenjenega organa pri Organizaciji združenih narodov.


    Na koncu je dr. Vlaanderen še stopil v dialog s študenti, ki so mu postavljali vprašanja, iz katerih se je razvila odlična debata. Dr. Vlaanderen je pri odgovorih na vprašanja do študentov poskušal poudariti pozitivno prihodnost in je študentom narekoval, da prihodnost voda verjetno leži v njihovih rokah. Tako je uspela je debata z mednarodnim gostom, kakršnega do sedaj še nismo imeli.  Po več kot uri in pol se je dogodek zaključil in tako gost kot publika so odšli zadovoljni in v pričakovanju nadaljnjega sodelovanja.

  • Teza z nekdanjim predsednikom republike Borutom Pahorjem

    V četrtek, 16. 2., je društvo Globallis sprejelo nekdanjega predsednika g. Boruta Pahorja na gostujočem predavanju, kjer je v popoldanskih urah predstavil in zagovarjal svojo tezo o pomembnosti Srbije na Zahodnem Balkanu.

    Po uvodnem nagovoru organizatorjev je gost uokviril svojo tezo s kontekstualizacijo zgodovine Zahodnega Balkana in širšega evropskega okolja po drugi svetovni vojni. Zagovarjal je trditev, tj. “tezo”: “Mir in stabilnost na Balkanu sta odvisna od odločitve Srbije za Evropsko unijo ali Rusijo”.

    Po uvodnem pregledu je stopil v dialog s študenti, ki so mu postavljali, med drugim, tudi provokativna vprašanja, na katera je odgovoril kot izkušen nekdanji politik in ne (več) kot državnik. Med predavanjem je izpostavil, da “srbsko sedenje na več stolčkih”, tj. hkratno sodelovanje in želja po dobrih odnosih z Evropsko unijo, Rusijo in Kitajsko, prihaja h koncu in da prihaja čas, ko se bo morala Srbija odločiti, s kom želi ohraniti najtesnejše politične in gospodarske vezi. Ta odločitev, kakršnakoli že, bo vplivala predvsem na mir v Zahodnem Balkanu. Poudaril je tudi pomembnost obojestranskega zaupanja med EU in Srbijo, ki ga po njegovem mnenju v evropskem prostoru primanjkuje.

    Študentom je bil posebej všeč citat nekdanjega predsednika, s katerim je odgovarjal na vprašanje, če moramo “za vsako ceno doseči vstop Srbije v EU” – g. Pahor je na to odgovoril, da “nič ni za vsako ceno, razen ljubezen.” S tem je želel povedati, da se mora Srbija za to odločiti sama, sicer bi pridružitev EU spremljali visoki stroški – politični in gospodarski.

    Publika je debato sprejela odlično in odzivno, ker se je pri odgovorih na vprašanja do študentov nekdanji predsednik vedel kot do sebi enakih. Uspela je debata z g. Pahorjem, kakršna do zdaj ni bila možna.  Po več kot uri in pol se je dogodek zaključil in tako gost kot publika so odšli zadovoljni in v pričakovanju nadaljnjega sodelovanja.

  • Call for Papers for PHD Students

    Student Association for International Relations Globallis, in partnership with the Chair and Centre for International Relations (IR) at the Faculty of Social Sciences, University of Ljubljana (FSS UL), is organizing its 3rd Student Conference on International Relations. The international conference will be held during Europe Week, on the 4th and 5th May 2023 at FSS in Ljubljana and the organizers cordially invite Doctoral students from the wider IR field to participate in the PhD activities, which will be co-organized with the help of CEEISA Doctoral Network.

    With the organization of this section, we want to allow doctoral students to present their scientific research to experts and colleagues working in the field of IR, get a closer look at the publishing industry and obtain constructive comments and recommendations on their research. Next to participating in the student conference (general information on SCIR can be found here & the main call can be found here), where doctoral students will be able to present their work in conference panels, the PhD section of the conference will also include a workshop on academic publishing and a doctoral networking event. In this way, the student conference hopes to allow doctoral students to present their research work in the wider field of IR, improve their review skills, and meet other doctoral students working in the region working on related cases and research topics. If interested, doctoral students can also serve as discussants on main conference panels.

    More information can be found in the linked Call for Papers: https://repository.globallis.org/conference/Call_for_papers_PHD.pdf

  • Dr. Danilo Türk: “Spremenjeni svet – Premisleki o mednarodnem sistemu, Kitajski in svetovnem razvoju”

    V ponedeljek, 19. decembra, so člani SPiS Kitajska organizirali okroglo mizo z dr. Danilom Türkom. Dr. Türk je v svojem nagovoru delil nekaj besed o svoji knjigi »Spremenjeni svet – Premisleki o mednarodnem sistemu, Kitajski in svetovnem razvoju«.

    Sledila je razprava, v kateri so študentje postavljali svoja vprašanja, dr. Türk pa je delil svoja razmišljanja. Pogovor je tekel o preobraženi mednarodni skupnosti, Kitajski, vodni diplomaciji, terorizmu in drugih ključnih vprašanjih spremenjenega sveta.

    Veseli smo, da smo imeli možnost prisluhniti govorcu ter da je z nami delil svoje znanje. Dr. Türku se zahvaljujemo za njegov čas, razpravo in pripravljenost za odgovarjanje na mnoga vprašanja. Zahvaljujemo se tudi dr. Šabiču za povezovanje razprave in vsem, ki ste prišli poslušat!

  • Teza #012: evroposlanec Matjaž Nemec

    Skupina za Teze je 19. decembra 2022 pripravila prvo Tezo v letošnjem letu, in tako že 12. v sklopu serije dogodkov Teze, z naslovom »Za dolgoročni obstoj Evropske unije bo ključna njena sposobnost za vključevanje držav regije Zahodnega Balkana v EU – Zahodni Balkan postaja največja preizkušnja stabilnosti in temeljnih vrednot EU.« Gost in nosilec teze je bil slovenski evroposlanec g. Matjaž Nemec.

    Teze so osrednja serija dogodkov Študentskega društva za mednarodne odnose Globallis. S Tezami si društvo prizadeva za koherentno razpravo, ki spodbuja večdimenzionalno kritično razmišljanje o specifičnih trditvah in temah.

    Še enkrat se zahvaljujemo g. Matjažu Nemcu za obisk in zanimivo razpravo ter vsem gostom, ki ste se Teze #012 udeležili. Zahvala gre tudi ŠOFDV, ki je sofinancirala projekt.

  • Intervju z ministrico za zunanje zadeve Tanjo Fajon

    V torek, 22. 11. 2022, je na Fakulteti za družbene vede potekal dogodek ‘Zaupanje za prihodnost: Slovenija v Varnostnem svetu OZN’, kjer je ministrica za zunanje zadeve Tanja Fajon predstavila postopke kandidature za članstvo Slovenije v Varnostnem svetu OZN, debata pa je stekla tudi na tematike Zahodnega Balkana, človekovih pravic in Kitajske.

    Skupina prijateljstva in sodelovanja z Ljudsko republiko Kitajsko je prav na zadnjo temo izvedla krajši intervju z ministrico. Intervju se dotika odnosov med Republiko Slovenijo in Ljudsko republiko Kitajsko, sodelovanjem med državama ter vprašanje s področja okoljske politike.

    To leto smo obeležili 30 let diplomatskih odnosov med Republiko Slovenijo in Ljudsko republiko Kitajsko. Zakaj, menite, da je pomemben dober in stalen odnos med državama? Še posebej v luči dirigiranja dobrih odnosov z zahodnimi in vzhodnimi velesilami.

    Res smo zabeležili 30 let vzpostavitve diplomatskih odnosov med Kitajsko in Slovenijo. Predvsem je pomembno, da se vsakič vprašamo in gledamo, kaj je strateški interes Slovenije. In če govorimo danes o velikih globalnih izzivih, kot so podnebne spremembe, brez Kitajske ne bomo mogli naslavljati teh izzivov. Zato je zelo pomembno sodelovanje, ko gre za skupne izzive, ali je to podnebje ali je to tehnologija, razvoj, energenti, znanost, raziskave. In tukaj moramo imeti zagotovo prioritetno naš strateški interes kot Slovenija v odnosu s Kitajsko.

    V zdajšnji Strategiji zunanje politike Slovenije je Kitajska opisana kot država, ki predstavlja gospodarsko priložnost, a je hkrati tudi vse večji sistemski in strateški tekmec in eden izmed najpomembnejših partnerjev Indo-Pacifika. Kot smo opazili na spletni strani Evropske službe za zunanje delovanje (EEAS), EU podobno vidi Kitajsko kot istočasnega partnerja za sodelovanje in pogajanja in gospodarskega in sistemskega tekmeca. Tukaj gre za podatke iz leta 2021, ki kažejo, da je Kitajska bila tretja največja partnerica EU pri izvozu blaga in prva pri uvozu. Kaj bi to, menite, pomenilo za Slovenijo? Vidite prostor za tesnejše sodelovanje, predvsem na gospodarskem in tehnološkem področju, s Kitajsko, z vidika Slovenije in celotne Unije? Kako bi to Slovenija vključila v svojo novo Strategijo?

    Kitajska je hitro rastoče gospodarstvo, postaja resna tekmica Združenim državam Amerike. Hkrati pa, ko postaja resna tekmica, odpira številna vprašanja. Po kongresu na Kitajskem; imamo avtoritarni režim, ki se včasih postavlja ob bok Rusiji in ruski agresiji proti Ukrajini in nespoštovanju temeljnih vrednot, pravic, ki jih zagovarja Slovenija.

    Zato se moramo znotraj tega, kjer Evropska unija išče svojo pot v odnosu sodelovanja s Kitajsko pri naslavljanju skupnih strateških izzivov, zavedati in stalno opozarjati Kitajsko, ko gre za kršitve. Ta hip je partnerstvo Evropske unije, ta pot sredi, precej zahtevna pot. Da ne prekinemo odnosov in da se zavedamo, da moramo sodelovati skupaj. Na drugi strani pa opozarjamo na te temeljne vrednote, ki jih tudi Kitajska zagovarja kot stalna članica Varnostnega sveta Združenih narodov.

    Slovenija je široko znana po svoji dosežkih s področja okoljske politike in trajnostnega razvoja. Glede na to, da sta Kitajska in Slovenija pogodbenici Pariškega sporazuma ter se prizadevata za vključitev ciljev, kot so net-zero emissions, v svojih dokumentih v prihodnosti, bi to mogoče odprlo nova vrata bilateralnemu sodelovanju med državama?

    Zagotovo. Mi smo imeli že kar nekaj skupnih projektov, tudi, ko gre za področje podnebja. Ne dolgo nazaj smo se pogovarjali o tem v strateškem svetu, ki ga vodim na Zunanjem ministrstvu skupaj z Lučko Kajfež Bogataj. Tukaj so priložnosti. Brez Kitajske, mi pravzaprav nikoli ne bomo mogli skupaj naslavljati podnebnih izzivov. Tega se zavedamo in tu Slovenija ima svoje znanje, svoj potencial kot zelena država, kot vodna država z vodno diplomacijo. In marsikatero dobro dobro prakso lahko delimo tudi s Kitajsko na tem področju.