7. aprila 2022 smo obeležili 30. obletnico vzpostavljenih diplomatskih odnosov med Slovenijo in Združenimi državami Amerike. V tem času se je zgodilo veliko zgodovinskih dogodkov, ki so prispevali k razvoju tesnejšega sodelovanja med Republiko Slovenijo in Združenimi državami Amerike. Skupina prijateljstva in sodelovanja z ZDA se je odločila, da pripravi tri intervjuje z osebami, tesno povezanimi z ZDA in s Slovenijo preko različnih strokovnih področij (diplomacija, gospodarstvo in kultura).
Igralec Robin Williams je v eni izmed svojih odigranih vlog izjavil pomenljive besede: »Medicine, law, business, engineering, these are noble pursuits and necessary to sustain life. But poetry, beauty, romance, love, these are what we stay alive for.« Kultura nemalokrat prejme status nepomembnosti, saj nima neposrednega vpliva na zmožnost preživetja, pa vendar naša življenja osmišljuje. V sklopu 30. obletnice slovensko-ameriških odnosov svoj del namenjamo tudi kulturi, ki gradi med narodoma most segajoč dlje od izbranih posameznikov in povezuje ljudi v svojem osnovnem bistvu.
S tem namenom smo se pogovarjali z gospo Erico Johnson Debeljak (17. 9. 1961), Američanko po rodu, ki jo je v Slovenijo leta 1993 pripeljala ljubezen, saj je namreč dve leti pred tem spoznala nekdanjega slovenskega pesnika in esejista Aleša Debeljaka, s katerim se je kasneje poročila in si ustvarila družino. Postala je prevajalka, pisateljica, publicistka in kolumnistka časopisa Delo ter Večer. Pisati je začela šele po prihodu v Slovenijo, zato tudi pravi, da je Slovenija njena pisateljska domovina. Piše v angleškem jeziku, vendar so njene knjige objavljene v slovenščini. Je tudi članica Društva slovenskih pisateljev.
Začnimo na začetku s pomembnim vprašanjem: ali ste, preden ste spoznali gospoda Debeljaka in prišli v Slovenijo, že kdaj slišali za Slovenijo ali obiskali to državo?
Nisem. Ampak sem seveda slišala za Jugoslavijo. Kot posamezne države v Jugoslaviji sem poznala Srbijo in Hrvaško. Slovenijo sem pravzaprav spoznala, ko sem srečala Aleša in ljudi okoli njega.
V Sloveniji živite sedaj že skoraj 30 let. Življenje tu je verjetno popolnoma drugačno kot v ZDA, vendar se stvari spreminjajo. Zanima nas, kako vidite Slovenijo danes v primerjavi z letom 1993, ko ste prvič prišli v Slovenijo? Kaj se je iz vašega vidika spemenilo na boljše, kaj morda na slabše?
V 90-ih letih, ko sem prišla v Slovenijo, je bilo najlepše obdobje. Seveda sem bila zaljubljena, ampak življenje nasploh je še vedno imelo počasnejši ritem socializma – bilo je bolj mirno, manj tekmovalnosti, veliko smo žurali – in istočasno smo v Sloveniji videli neko svetlo prihodnost. Tudi grozna vojna je divjala na jugu, ampak nam je dala eno moralno jasnost, ki je danes nimamo. Seveda so se ljudje tudi takrat delili na politično desnico in levico, a vseeno smo videli skupno pot naprej. Kot država smo bili precej bolj povezani. Danes se mi zdi, da življenje ni več tako prijetno. Žalostno mi je kaj se dandanes dogaja.
Govorite o politični razklanosti?
Ja, tudi. Prav zares smo takrat imeli zelo dobro ekonomsko obdobje, jaz pa se tega takrat sploh nisem zavedala! Sploh v prvih desetih letih samostojne Slovenije, ko je bila vsem skupna želja vstop v EU. Hladne vojne je bilo konec, mislili smo, da bo to trajalo. Potem pa je prišla ekonomska kriza, in vse prejšnje razklanosti so nekako spet prišle na plano. Tudi Amerika je v tem času postala »grda« (smeh).
Rojeni v San Franciscu, v New Yorku ste doštudirali, našli zaposlitev, nato pa vas je ljubezen pripeljala v Slovenijo. Kar nekaj ključnih stvari ste doživeli v svoji rodni domovini, izgradili ste svojo prvo identiteto. Nato pa je življenje imelo drugačne načrte za vas. Ste ob takšni tranziciji doživeli kakšen »kulturni šok« ali kaj podobnega, kar vas je zaradi menjave okolja popolnoma pretreslo, spremenilo?
Seveda lahko govorim o kulturnem šoku, ki ga človek doživi, ko se iz mesta z 8 milijoni prebivalcev preseli v državo z 2 milijonoma. To mi je bilo na nek način všeč, saj sem 12 let živela na Manhattnu. Tam je človek vedno pod nekim pritiskom – če imaš slučajno vikend brez načrtov, brez žurov, si »loser.« Ljudje živijo v neverjetno hitrem tempu, nikoli nimajo časa. Tu pa gremo vsi počasi in to mi je bilo res prijetno. Sicer je bila Ljubljana precej manj živahna kot danes. Zelo malo kavarn in barov, ob nedeljah je Ljubljana izgledala kot mesto duhov. Nekajkrat sem se pohecala, da najbolj pogrešam razne etnične jedi, na primer v tistem času tu ni bilo kitajske hrane in podobnega, poleg tega sem pogrešala tudi homoseksualno družbo v New Yorku in San Franciscu, zdaj pa imamo vse to tudi v Sloveniji! (smeh)
Tudi ruralni kraji v Sloveniji so me fascinirali. Aleševa družina je iz Loškega potoka, kjer so bile majhne kmetije in mlekarne v vsaki vasi. Presenetil me je tak način življenja – kmetije so bile res majhne, ne tako kot farme v Ameriki, ki sem jih bila vajena. Šokirala me je tudi zgodovina revščine, v kateri so ljudje živeli med in po drugi svetovni vojni. V Ameriki smo bili »razvajeni«, kar se tega tiče. Na primer ljudje tu poleti niso nosili čevljev, le pozimi. Niso imeli raznega sadja, na primer banan v 80-ih letih. Kot razvajena Američanka sem lahko rekla le »wow!«.
Amerika je prevelika in preraznolika, da bi lahko rekli »življenje povprečnega američana,« vendar vseeno, živeli in delali ste v okolju, ki je popolnoma drugačno od Slovenije. Katere so največje razlike v življenjskem stilu in kulturi? Kaj pogrešate pri nas in kaj vam je manjkalo v Ameriki?
Pravzaprav težko rečem, ker živim v Sloveniji že toliko let. Zdi se mi, da se Slovenci sploh ne zavedajo, kako dobro je tu življenje. Že hrana je precej bolj kakovostna kot v Ameriki, kjer je hrana večinoma industrijsko predelana, pri jajcih in podobnih živilih se to zelo pozna. Tudi položaj žensk je tu drugačen, saj ima temelje v socialističnem načinu življenja, torej da je samoumevno, da ženske lahko imajo otroke, hkrati hodijo v službo. V Ameriki ni nobenega plačanega porodniškega dopusta in ni državnih vrtcev.
Vendar pogrešam različnost, ta ameriški »diversity,« česa tu še vedno nimamo in pa množice ljudi, ki te preplavijo na metro postajah v večjih mestih.
Študirali ste francosko literaturo, nato ste delali v bančništvu, šele s prihodom v Slovenijo ste se začeli prav zares ukvarjati s pisanjem, kasneje tudi prevajanjem. So to bile že vaše dolgoletne želje ali vas je prihod v nepoznano deželo pahnil v ta svet, ker ste se pač morali znajti? V enem izmed pogovorov ste omenili, da so v ZDA takšni karierni prehodi lažji – lahko malce obrazložite? Gre tu bolj za razlike v institucijah in sistemu, ali pa je bistvena razlika tudi v kulturi in odprtosti do sprememb?
Gre za rigidnost izobraževalnega in delovskega sistema. V Ameriki je vse bolj fluidno, možno je praktično vse, vsaj za ljudi iz srednega ali višjega družbenega sloja. Npr. moja mama je bila ločenka, v 60-ih letih se je pri 30 letih vpisala na pravno fakulteto. V tistem času je bilo tudi v Ameriki dokaj nenavadno, da se ločena ženska s tremi otroki vpiše na fakulteto, ampak še zdaleč ni bila edina. Da podam še drug primer: hotela sem postati plesalka, ko sem bila mlada, srednjo šolo sem dojemala kot nepomembno in dolgočasno, zato sem se izpisala. Ker se to ni izšlo, sem naredila dopolnilne izpite in se vpisala na »junior college,« kasneje pa še na Columbio, eno izmed najboljših univerz v državi. To je v Ameriki pač mogoče.
Tu morajo mladi že pri 15 in 18 letih sprejemati pomembne odločitve o tem, kaj bodo počeli v življenju. To je zelo težka odločitev. Vsak sistem ima svoje prednosti, ampak tu se mi zdi, da so stvari precej rigidne. Tudi kasneje v življenju imajo ljudje težave. Poznam zelo pametno žensko, ki ni končala srednje šole in zaradi tega celo življenje živi s črnim oblakom nad sabo. Ljudje na delovnih mestih ne morejo napredovati brez takšne in drugačne diplome ali točke, ne glede na to, kako dobri so pri delu. Zakaj mora biti temu tako? Zdi se mi nesmiselno, da ljudje, ko se enkrat v mladosti odločijo za neko smer, kasneje ne morejo spremeniti svoje življenjske poti. Ni fer, da se je iz strokovnih srednjih šol tako težko vpisati na univerzo. V Ameriki fraze kot je naprimer »diferencialni izpit« sploh ne poznamo. Tu imajo ljudje res ogromno ovir. To je slabo tudi za državo, ker izgubi ogromno potenciala.
ZDA so vodilna država v univerzitetnem izobraževanju, Slovenija pa naj bi imela precej dober sistem izobraževanja na osnovnem nivoju. Kje vidite največje razlike v šolstvu (na vseh ravneh). Kaj bi lahko obe državi naredili bolje na področju izobraževanja, npr. kaj bi se lahko slovenske univerze naučile od ameriških?
V Ameriki je sistem čisto drugačen. Prvi dve leti na univerzi sta bolj splošni, kot je tu zadnje leto gimnazije. V drugih dveh letih se študenti odločijo za svoj »major,« pa to niti ni tako važno za naprej. Ko se konča štiriletni »undergraduate« program, se študenti odločijo za pravno, medicinsko fakulteto, če želijo študij nadaljevati. To je dober sistem, ker je človek star 20 let in več, ko se pravzaprav odloči, kaj ga zanima. To je precej pozneje kot v Sloveniji.
Ali menite, da smo Slovenci in Američani povezani na področju kulture? Bi rekli, da je predpogoj za sodelovanje na drugih področjih (za recimo politično in ekonomsko sodelovanje) tudi sodelovanje na kulturnem področju? Kaj bi recimo Slovenija lahko naredila za boljšo razpoznavnost v ZDA na področju kulture?
Slovenija mora najprej narediti dosti več na področju kulture. Zaradi trenutne vlade je kultura skoraj popolnoma zamrznila. Slovenija je zanimiva: v športu so Slovenci neverjetni! Tudi na področju kulture so bili Aleš Debeljak, Tomaž Šalamun in podobni še kar poznani v Ameriki in drugje. To je neke vrste »soft power,« da kulturniki obiščejo univerze, predavajo ipd., s tem pa predstavljajo Slovenijo po svetu. Ampak najprej moramo biti močni na tem področju doma, kar v teh časih nismo. Vlada hoče podpirati kulturne dejavnosti kot je narodna glasba, ampak to po mojem mnenju ne bo nikoli doseglo širše javnosti. Večji poudarek bi moral biti na literaturi in filmih, dve področjih, na katerih je Slovenija v preteklosti blestela tudi v mednarodnih sferah. No … še dobro, da imamo šport (smeh).
Pisali ste tudi kolumne za časopis Delo in Večer, kjer ste podali svoje mnenje o slovenskem šolskem sistemu, vladi, zunanji politiki ipd. V slovensko družbeno dogajanje ste zelo aktivno vpeti, precej močneje kot mnogo drugih Slovencev, ki s(m)o velikokrat preveč ravnodušni. Se tudi vam tako zdi? Bi morali biti izraziteje bolj proaktivni ali delamo veliko na tem, da bi prišlo do sprememb, ki si jih tako želimo?
Kar se tiče kritik šolskega sistema, sem morala nehati pisati o tem, ker sem dejansko imela probleme z učitelji mojih otrok. Tudi na splošno ne pišem več pogosto za časopise, ker nimajo denarja za zunanje sodelovalce.
Mislim, da smo Slovenci utrujeni od vsega, kar se je zgodilo v zadnjih letih. V zadnjem času sem opazila, da na protestih ni prave energije. Pri vstaji ob prvi Janševi vladi so bili protesti večji, bilo je več jeze, energije, hkrati pa je bilo zabavno. Zdaj je situcija v Sloveniji in Evropi, pa tudi širše, dosti bolj kritična in na robu. Vsak čas se lahko razlije čez. Zato je ključno, da gremo na volitve, 24. aprila. Čas za cinizem in apatijo je že zdavnaj mimo.
Zagotovo je nemogoče primerjati trg literature v Sloveniji in v ZDA. Vseeno nas zanima, kaj bi si želeli, da se spremeni na tem področju v Sloveniji in ali je pri nas kaj takšnega, kar bi bilo zanimivo kot primer dobre prakse v ZDA (razni literarni programi, recimo Bralna značka)?
V tem smislu poznam predvsem Slovenijo in moram reči, da sem bila v zadnjih mesecih na več kot dvajsetih predstavitvah svoje knjige v knjižnicah po Sloveniji. Res je izjemno aktivno to dogajanje. Včeraj sem bila v Semiču na literarnem večeru, predvčerajšnjim v Zagorju, kmalu grem v Ajdovščino. Ta dejavnost je zelo dobro razvita, ne vem pa, kako dobro je ta sistem razvit v Ameriki. Vidi se tudi, da so ljudje sestradani in željni kulturnih dogodkov zaradi dolgega obdobja Covida-19. Predvsem pa mi je zanimiva ta razlika med komercialnim trgom, kot je ameriški in slovenskim trgom literature, ki mora biti subvencioniran, ker je premajhen, sicer ni profita. Hkrati pa država in ljudstvo morata imeti svojo literaturo, to je pomembno. Zanimivo je vprašanje, kaj je boljše? Kakšno literaturo produciramo? Najbrž gre za kombinacijo obojega. Moram pa izpostaviti še eno stvar, namreč lani, ko sem prejela nagrado za naj knjigo leta 2021, sem dobila informacijo, da se knjiga prodaja tudi po 50 izvodov na dan. Lepo, ampak to ni bilo samo zaradi nagrade in knjige same, temveč tudi zaradi državnih bonov, kajti knjige so tukaj predrage.
Kako bi komentirali bralno kulturo v Sloveniji? Bi rekli, da ljudje dosti berejo?
Splošni podatki o bralnih navadah kažejo na precej povprečno vnemo, ki gre navzdol. Če se vrnem malenkost nazaj na slovenski šolski sistem – mislim, da je grozota, kako se poučuje literaturo na nivoji osnovne in srednje šole ter fakultete – ne berejo cele knjige, v glavnem berejo samo odlomke. Obstajajo načini, da se stimulira bralca, žal pa vse temelji na nivoju memorizacije, faktografije ipd. Otroci izjemno slabo poznajo slovenske avtorje in njihova dela.
Med drugim ste tudi prevajalka, prevedli ste tudi poezije Daneta Zajca. Kako bi komentirali proces prevajalstva iz slovenščine v angleščino, še posebej pri poeziji, kjer se pogosto zdi, da je pri prevodu treba žrtvovati del izvirnega besedila, da je zelo težko ohraniti tako vsebino kot tudi oblikovne značilnosti pesmi. Pravzaprav je razumevanje in dojemanje poezije odvisno od kulture same – Američan verjetno pesmi Daneta Zajca bere popolnoma drugače kot Slovenec. Kako je to vplivalo na vas in vaše delo?
Ko ravno omenjamo Daneta Zajca, moram povedati, da sem z njegovo poezijo imela izjemno srečo. To je bil namreč eden mojih prvih prevodov in prav on je takšen direkten pesnik, ne kot Aleš naprimer, njegovi verzi so namreč velikokrat kompleksni, tako vsebinsko kot stavčno. Sama sicer ne maram slišati, da se nekega dela ne da prevesti, vedno se nekaj izgubi, seveda, ampak hkrati delu drug jezik tudi nekaj doda. Vsake vrste prevajanje je malenkost drugačno, prevajala sem recimo tudi Cankarja in njegova kanonska besedila. Imaš pa seveda dolžnost, če prevajam dela kanoniziranega pisatelja, je drugače kot spletna stran za promocijo in trženje. Nekateri pesniki, kot je bil Tomaž Šalamun, pišejo zelo univerzalno, mistično, zato tudi pesmi lepo potujejo v druge jezike. Milan Jesih, ki ustvari dosti rim in iger besed v slovenščini, je zato večji zalogaj za prevajanje. Imamo tendenco dandanes, da bolj cenimo tiste avtorje, ki so povsod po svetu, ampak lepo je tudi imeti svojo skrito kulturo, ki se ne deli s celim svetom.
Za na konec še tole: Amerika – v preteklosti in morda še vedno sopomenka za obljubljeno deželo. Kraj, kjer se uresničujejo sanje. Kako pa vi gledate na to? Imate kdaj občutek, da ste nazadovali? In vendarle, se tukaj počutite doma in sprejeto?
Ne, ne bi rekla, da se Amerika nahaja med zvezdami. Moramo gledati situacijo skozi čas. Res je bila vedno simbol svobode, napredka in priložnosti. Danes na celotno situacijo gledamo precej bolj cinično, čeprav bi še vedno želeli iti tja za »boljšim življenjem.« Nikoli se nisem počutila, da sem prišla »na slabše,« samo drugače je. Zadnjih 20 let sem tudi sama precej razočarana nad Ameriko, skoraj bi rekla, da nimam več upanja, mnogo vrednot se je izgubilo. Izgubljena pravica žensk do splava, prepoved branja knjige Maus v nekaj osnovnih šolah in podobno. Takšne stvari so nepojemljive, zdaj so resničnost. Amerika nazaduje in tudi tukaj (v Sloveniji, op. ur.) je tako, sem že sama rekla, da saj nimam več kam iti (smeh). Ponovno moramo najti te vrednote, ki so pomembne. Ravno sem prebrala članek: »There is no liberal world order, unless we are willing to defend it and actually know what liberal values are.«
