17. aprila 2023
Ta članek spremlja podcast o Svalbardu – Led in Sovjeti. Na voljo je na vseh platformah preko te povezave!
Od severnega sija, do nam, Srednjeevropejcem, nevsakdanjih živalskih vrst, pa vse do ledenikov, ki človeku dajo vedeti – tu kraljuje mati narava. Vse to je daljna, hladna in skrivnostna Arktika.
A kaj se zares skriva za tančico večnega ledu in snega? Tokrat odkrivamo najsevernejše otočje Norveške – Svalbard. Svalbard, prej tudi Spitzbergen – tako danes imenujemo le še osrednji otok – je od časa Svalbardske pogodbe iz l. 1920 suvereno območje Kraljevine Norveške. Pred tem je bila regija pojmovana kot terra nullius, tj. nikogaršnja zemlja. Danes (v dobesednem prevodu) »hladna brada« severa ni le idilična turistična destinacija, temveč tudi pestro okolje za raziskovanje vpliva okoljskih sprememb na Arktiki. Spekter sprememb je širok in zaobjame tako floro kot favno Severa – a tokrat se osredotočamo na taljenje svalbardskih ledenikov, na posledično rast morske gladine, ter na ključni vpliv le-tega na potencialno spremembo tamkajšnjih energetskih in geopolitičnih interesov.
Človek je edino živo bitje, ki je sposobno uničiti lastno življenjsko okolje. Okoljske tematike so, kljub apatiji zaradi prekomerne izpostavljenosti ali zanikanju nekaterih zaradi raznih, večinoma znanstveno nepotrjenih, razlogov, še vedno relevantne. Znanstveniki in strokovnjaki s področja se strinjajo ob tezi, da se regija Svalbarda najhitreje segreva v globalnem smislu – nekateri viri celo navajajo povprečno višanje temperatur za 4° C v zadnjih petdesetih letih. Otočje naj bi od leta 1985 izgubilo kar 350 gigaton ledu – samo to postopno, a pospešujoče se taljenje je vplivalo na cel milimetrski dvig globalne morske gladine. Zveni zanemarljivo – a pravzaprav je povsem absurdno dejstvo, da arhipelag, katerega teritorij je le trikratnik slovenskega reliefa, vpliva na vseh 362 milijon kubičnih kilometrov morja Zemlje. In prav to je ključno pri razumevanju okoljskih sprememb – ne obstajajo v vakuumu, temveč sovplivajo z geopolitičnimi, varnostnimi, energetskimi in mnogimi drugimi faktorji na preoblikovanje sveta, kot ga poznamo.
Na Svalbardu človeško izkoriščanje narave ni tuji pojav. V 16. stoletju je nizozemski popotnik zajadral proti Severu v upanju, da bi odkril krajšo pot do Daljnega vzhoda. Namesto bližnjice je naletel na čudeže Severnega morja in začelo se je obdobje nepremišljenega izkoriščanja naravnih virov območja. Glavni interes takratnih popotovanj je bil lov na vse, kar plava, predvsem pa na beluge, s ciljem izdelave mila iz njih (po zapisih bi naj bilo toliko belug, da plutje ni bilo mogoče brez zaletavanja vanje). Temu je sledilo odkritje glavnega energetskega vira otočja – premoga. Premogovništvo je bila prevladujoča komercialna dejavnost od ponovne naselitve Svalbarda v začetku 20. stoletja. V času prve svetovne vojne je bila ta proizvodnja ključnega pomena za Evropo. Izmed norveških rudnikov premoga obratuje danes le še eden, in sicer Rudnik 7 v kraju Adventdalen, a tudi ta z nedolgo nazaj podaljšanim časom delovanja do leta 2025. Če Svalbard preneha s premogovništvom, pomeni, da za lokalno gospodarstvo ostaneta le še turizem in raziskovanje.
Nizozemci niso bili edini, ki so si želeli koščka Svalbarda: nemške, francoske, angleške, danske in sovjetske sile so tekom zgodovine poskušale na otočju izoblikovati območje vpliva. Izmed vseh so slednji bili še najuspešnejši. Ruska federacija ima še danes v lasti rudnike podjetja Artikugol v treh svalbardskih mestih (Piramida oziroma Pyramiden, Grumant in Brantesburg – slednji še danes obratuje v omejenih kapacitetah. Otočje je pod suvereno oblastjo Norveške (kljub oddaljenosti in občasnim administrativnim trenjem), vendar Rusija vseeno ohranja prisotnost na območju. V Brantesburgu je zrasla tudi druga največja naselbina v celem otočju. Trenutno tam živi okoli 450 ukrajinskih in ruskih prebivalcev – kar je veliko, če upoštevamo, da je skupno prebivalstvo otočja okoli 2500. Kot zanimivost, Rusija ima v Brantesburgu še danes konzulat, ki je najsevernejše diplomatsko predstavništvo sveta.
Rusko podjetje Artikugol posluje že od devetdesetih let z minusom – analitiki, med drugimi tudi nekdanji norveški veleposlanik v Rusiji, Øyvind Nordsletten, predivdevajo, da je financiranje prisotnosti podjetja le še strateška odločitev ohraniti svojo prisotnost na Arktiki in ne zaradi dejanske potrebe po surovinah Svalbarda. Svalbard se namreč nahaja na strateški lokaciji v arktični regiji, ki je v zadnjih letih zaradi taljenja polarnega ledu vse bolj pomembna, odpira namreč nove ladijske poti in olajšuje dostop do neizkoriščenih naravnih virov. Arktika kot celota ima ogromne zaloge nafte (okoli 90 milijard sodčkov) in tudi zemeljskega plina (47 bilijonov kubičnih metrov). Po ocenah Wall Street Journala se v Arktiki skrivajo redke zemeljske rudnine v vrednosti bilijona ameriških dolarjev. S perspektive energetske oskrbe, izkoriščanja kovin in elementov, ključnih za nacionalno obrambo ter za izdelavo elektronike za potrošnike, je taljenje ledenikov torej prej nova priložnost, kot skrb. Prav ti viri bodo po vsej verjetnosti v prihodnjih letih še kar izkoriščeni – kljub globalnim težnjam po prehodu k zelenim, obnovljivim virom energije.
Vseeno, kot tudi vse v življenju (vsekakor pa v mednarodnih odnosih), situacija na Arktiki ni črno-bela. Leta 1996 so države Arktičnega kroga, to so Združene države Amerike, Kanada, Rusija, Danska, Norveška, Finska, Švedska in Islandija, z Deklaracijo iz Ottawe ustanovile mednarodno organizacijo Arktičnega sveta (Arctic Council) s ciljem ohranjanja flore in favne, sodelovanja na področju raziskovanja v Arktiki in okoljevarstva, zaščite pravic staroselskih prebivalcev in splošne koordinacije v regiji. Članice Sveta so v zadnjem letu zaradi vojne v Ukrajini bojkotirale predsedujočo Rusijo in sklicana srečanja. Trenja je težko spregledati; kljub dolgoletnemu stabilnemu sodelovanju lahko kriza v vzhodni Evropi sproži lavino neprijetnosti v Severnem morju. Po oceni nekaterih analitikov (na primer v članku Pauline Baudu) je širitev Nata v smer Arktike edini racionalni korak – fait accompili – glede na trenutno varnostno dilemo Evrope. To težnjo zavezništva potrjuje tudi sprejem Finske v Nato družino in pa želja Švedske po članstvu. Pri povečani prisotnosti v regiji je treba vendarle paziti – Arktika namreč ni ena koherentna celota. Primer Svalbarda potrjuje prav to – tu se namreč srečata Vzhod in Zahod zaradi prej omenjenih naselbin in podjetij prisotnih na otočju. Ne le to – v Svalbardski pogodbi (ki jo je med drugimi l. 1935 ratificirala tudi Rusija) je jasno začrtano, da uporaba Svalbarda za vojaške namene ni dovoljena. Ravnanje z arhipelagom s ciljem zagotavljanja varnosti mora biti torej temeljito premišljen.
Spoznali smo skorajda spregledano potencialno točko žarišča – ne smemo pustiti Severa izpred oči. Taljenje ledenikov, eksponentno segrevanje, ključni naravni viri, unikatna geografska lokacija … Vse to in še več se skriva pod tančico ledu in snega na skrajnem severu Norveške – kjer odloča sveta trojica okoljevarstva, geopolitike in energetike.
To je Svalbard.
Noémi Vegi